JANUARSKA DROBTINICA - O pomanjkanju hrane

Razglednica, ki jo hrani Alojz Vodan, je bila poslana med drugo svetovno vojno leta 1943 v Gornjo Radgono. Na njej med drugim piše: »Na tej karti vidite 1 hleb kruha in 1 pütro vode. To imamo mi tu, da veste. Vi pa se gotovo ob kolinah pri taki pütri z kom drugim notri bavite in ob kruhu tudi kaj drugega zraven.«

Pisec vojak opozori, da imajo v vojski pomanjkanje hrane in se spominja doma in časa kolin ter izobilja. Pomanjkanje hrane ni bilo prisotno samo med vojno, tudi pred in po njej, odvisno od gmotnega stanja posameznih družin.

Prekmurci v svojih ustnih spominjanjih niso bili lačni; če ne drugo, kruh so vedno imeli na razpolago za jesti. »Mi smo brez krüja nej bili, bili smo siromackje, dapa krüj smo sigdar mejli, ka so odili na repo, pa smo sigdar sildje mejli. Sigdar smo mejli gjesti. [Brez kruha nismo bili, smo bili siromašni, vendar kruh smo imeli vedno. Moji starši so hodili sezonsko delat, pa smo zrnje vedno imeli.]« Je skromnost, kot karakteristika Prekmurcev po Vilku Novaku, pogojevala, da pomanjkanja posamezniki niso enačili z lakoto? Pisni viri, pomurska literatura in fotografski material namreč dokazujejo, da sta pomanjkanje hrane in lakota bili prisotni v obravnavanem prostoru, posebej pri t. i. kmečkem proletariatu. Revščina je bila vzrok, da je žena z Goričkega odšla služit kruh v Francijo, doma so ostali novorojenka, mož in tašča: »Z vekšoga so krumče küjali, nejsta mejla, znan, ka san ešče … ka nemata samleto, niti kaj nej bilo mleti, nej bilo kaj. Tašča nej znala, pekla je malo masti pa pogače pa te več nej, pa pika. Mejla eno sestro, ka je znala fse boukše vörtivati, ka ji je ova na novinaj dala malo masti, ka je domov prnesla. Tan nej bilo jesti, krumči z vekšoga. [Z večjega sta mož in tašča jedla krompir, niti nista imela zmletega zrnja, pa tudi ni bilo kaj. Tašča ni znala kuhati, malo masti je vzela pa spekla nekakšne pogače. Imela je sestro, ki je znala gospodariti, pa si je od nje prinesla v papirju ovito mast. Ni bilo jesti, v glavnem krompir.]«

Za razliko od Slovenskih goric, kjer sta pomankanje hrane in posledično lakota prisotna še v pripovedovanju posameznic in posameznikov. V viničarski družini na Ženiku je bilo med obema svetovnima vojnama pomanjkanje kruha: »Babica so spekli krüh, pa smo ga štirinajst dni samo gledali, da nam je menje gor šlo. Načeli so ga, ko je bil že star.« V petdesetih letih 20. stoletja razmere niso bile nič boljše: »Mož je delal v kamnolomu na Pohorju, s kolesom in vsako soboto se je vračal domov. Pri sosedu sem žgala tropine, da je pet litrov vozil delavcem na Pohorje, da jim je po štamperlih prodajal, da je imel za cigarete, jaz pa doma kruh in mleko. Šla sem kosit peš, pa sem si nesla jabolčnice pol litra s seboj. Je prišel vaški lump in me je prosil jabolčnice in sem mu jo prodala, ven iz ust. Težko je bilo. Zato pa tega ne razlagam nikomur.«

 


Značke:

Delite :